Cerkev je bila najprej posvečena sv. Duhu, blaženi devici Mariji in sv. Boštjanu. Ker se sv. Duh upodablja v sv. Trojici, so jo začeli klicati sv. Trojica. Kasneje je bila tudi posvečena sv. Trojici.
V drugi polovici 16. stoletja so v njej opravljali obrede protestanti.
Po nekaterih virih Idrija svojega pokopališča pred letom 1634 ni imela, ampak je vse pokopavala na pokopališču v Spodnji Idriji, od tega leta dalje pa je bilo pokopališče okoli te cerkve.
Najprej so hoteli zgraditi cerkev sv. Barbare, temeljni kamen je leta 1622 že blagoslovil ljubljanski škof Tomaž Hren, ampak se je gradnja zaradi tridesetletne vojne zavlekla in so v vmesnem času temeljito obnovili cerkev sv. Trojice, ki je bila takrat že prepotrebna obnove.
Po izgradnji cerkev sv. Barbare je pomembnost cerkve sv. Trojice padla; celo tako daleč je že bilo, da so se risali načrti za predelavo cerkve v dvonadstropno šolo. Na srečo zaradi prevelike cene dela do tega ni prišlo. Eno leto zatem je hotela rudniška uprava cerkev preurediti v skladišče živega srebra (po nekaterih virih že drugič), ampak tudi do tega ni prišlo.
Po nadaljnjem propadanju so jo že hoteli porušiti, pa se je idrijski rojak Anton Alojzij Wolf, ljubljanski škof, postavil njej v bran. Spisal je pismo, v katerem je poudaril pomembnost cerkve. Do rušenja ni prišlo.
Med prvo svetovno vojno so hoteli Nemci ob cerkvi zgraditi vojaško pokopališče. Zaradi premalo prostora, so uporabili zemljo pri Likarci.
V drugi svetovni vojni je letalski napad uničil cerkev sv. Barbare, tako da je do izgradnje cerkve sv. Jožefa Delavca (leta 1969) imela zopet večjo vlogo.
Na lokaciji cerkve oz. ob njeni neposredni bližini je bil potok, v katerega je lokalni škafar (izdelovalec sodov) nosil namakat novonastale sode. Eno jutro pa je bil sod težji kot ponavadi. Na dnu je našel srebrne kapljice, ki jih je videl prvič. Te je nesel na trg v Škofjo Loko, kjer jih je pokazal zlatarju. Ta je takoj ugotovil pomembnost najdbe in čez nekaj časa so prvi rudarji že iskali rudo v dolini Nikove.
Na kraju, kjer je bila kasneje cerkev sv. Barbare, je bilo že precej zgodaj postavljeno znamenje sv. Barbari. Na poti v rov so rudarji redno dolivali olje, da ne bi luč ob znamenju ugasnila.
Leta 1532 pa je zemlja zasula 40-50 rudarjev, ki jih niso mogli rešiti. Do njih so prišli šele dve stoletji kasneje in našli okostja in orodje.
Legenda pravi, da je ob zasutju sv. Barbara zapustila svojo znamenje, šla v cerkev sv. Trojice po ciborij (kelih s hostjami) in dala ukleščenim rudarjem zadnje obhajilo.
Cerkev sv. Trojice je od Mestne hiše (centra Idrije) oddaljena dobrih 100 m. Ob vogalu (vhodu) mestne hiše gre cesta v hrib, ki ji sledimo do križišča, kjer zavijemo levo in v naslednjem križišču takoj desno. Cerkev je vidna skozi celotno pot.
Cerkev je zaklenjena. Na strani župnije Idrija je zapisano, da se je za ogled cerkve potrebno obrniti na TIC Idrija.
Ali nova ikona s strani Font Awesome, kjer se doda samo ime ikone (primer: ambulance) spodaj in obkljuka izbiro.
S spreminjanjem entitete se strinjate s pogoji uporabe.
Prijava na e-novice odpre se novo okno