Cerkev Svete Trojice

Najstarejša cerkev v Idriji, iz leta 1500. Po legendi naj bi na tem mestu škafar odkril živo srebro.

Zanimivosti

stoji na mestu, kjer bi naj znameniti škafar odkril živo srebro
z občudovanja vrednim gotskim prezbiterijem
in razburkano preteklostjo

Podrobno

Cerkev je bila najprej posvečena sv. Duhu, blaženi devici Mariji in sv. Boštjanu. Ker se sv. Duh upodablja v sv. Trojici, so jo začeli klicati sv. Trojica. Kasneje je bila tudi posvečena sv. Trojici.

V drugi polovici 16. stoletja so v njej opravljali obrede protestanti.

Po nekaterih virih Idrija svojega pokopališča pred letom 1634 ni imela, ampak je vse pokopavala na pokopališču v Spodnji Idriji, od tega leta dalje pa je bilo pokopališče okoli te cerkve.

Najprej so hoteli zgraditi cerkev sv. Barbare, temeljni kamen je leta 1622 že blagoslovil ljubljanski škof Tomaž Hren, ampak se je gradnja zaradi tridesetletne vojne zavlekla in so v vmesnem času temeljito obnovili cerkev sv. Trojice, ki je bila takrat že prepotrebna obnove.

Po izgradnji cerkev sv. Barbare je pomembnost cerkve sv. Trojice padla; celo tako daleč je že bilo, da so se risali načrti za predelavo cerkve v dvonadstropno šolo. Na srečo zaradi prevelike cene dela do tega ni prišlo. Eno leto zatem je hotela rudniška uprava cerkev preurediti v skladišče živega srebra (po nekaterih virih že drugič), ampak tudi do tega ni prišlo.

Po nadaljnjem propadanju so jo že hoteli porušiti, pa se je idrijski rojak Anton Alojzij Wolf, ljubljanski škof, postavil njej v bran. Spisal je pismo, v katerem je poudaril pomembnost cerkve. Do rušenja ni prišlo.

Med prvo svetovno vojno so hoteli Nemci ob cerkvi zgraditi vojaško pokopališče. Zaradi premalo prostora, so uporabili zemljo pri Likarci.

V drugi svetovni vojni je letalski napad uničil cerkev sv. Barbare, tako da je do izgradnje cerkve sv. Jožefa Delavca (leta 1969) imela zopet večjo vlogo.

Posebej izpostavljeno

pet okenskih vitražev s podobami in zgodovino Idrije iz leta 1982-1983 (Lojze Čemažar)
ruda iz rudnika, skupaj s špico in karbidovko
zlati stranski oltar svete Ane iz 1668 (na desni strani)
zlati stranski oltar žalostne Matere božje z mrtvim sinom iz 1668 (na levi strani)
oltarna podoba - slika Marijinega kronanja iz leta 1703 (P. Carl v. Reslfeld F.)
nagrobni kamen Foelicitas, žene rudniškega upravnika Sebastiana Seifrieda iz leta 1628 (južna stran fasade zunaj)

Legenda o škafarju

Na lokaciji cerkve oz. ob njeni neposredni bližini je bil potok, v katerega je lokalni škafar (izdelovalec sodov) nosil namakat novonastale sode. Eno jutro pa je bil sod težji kot ponavadi. Na dnu je našel srebrne kapljice, ki jih je videl prvič. Te je nesel na trg v Škofjo Loko, kjer jih je pokazal zlatarju. Ta je takoj ugotovil pomembnost najdbe in čez nekaj časa so prvi rudarji že iskali rudo v dolini Nikove.

Legenda o rudarski zavetnici sv. Barbari

Na kraju, kjer je bila kasneje cerkev sv. Barbare, je bilo že precej zgodaj postavljeno znamenje sv. Barbari. Na poti v rov so rudarji redno dolivali olje, da ne bi luč ob znamenju ugasnila.

Leta 1532 pa je zemlja zasula 40-50 rudarjev, ki jih niso mogli rešiti. Do njih so prišli šele dve stoletji kasneje in našli okostja in orodje.

Legenda pravi, da je ob zasutju sv. Barbara zapustila svojo znamenje, šla v cerkev sv. Trojice po ciborij (kelih s hostjami) in dala ukleščenim rudarjem zadnje obhajilo.

Kako do cerkve sv. Trojice

Cerkev sv. Trojice je od Mestne hiše (centra Idrije) oddaljena dobrih 100 m. Ob vogalu (vhodu) mestne hiše gre cesta v hrib, ki ji sledimo do križišča, kjer zavijemo levo in v naslednjem križišču takoj desno. Cerkev je vidna skozi celotno pot.

Dobro vedeti

Cerkev je zaklenjena. Na strani župnije Idrija je zapisano, da se je za ogled cerkve potrebno obrniti na TIC Idrija.

Zgodovina na kratko

1500 - sezidajo cerkev (večji del lesen) posvečeno sv. Duhu, blaženi devici Mariji in sv. Boštjanu
22.08.1500 - izdan dokument za dovoljenje maševanja v novi cerkvi
1532 - zemlja zasuje 40-50 rudarjev, zaradi te nesreče je nastala legenda o zavetnici sv. Barbare in cerkvi sv. Trojice
1597 - protireformator Marko Huhne cerkev popravi in okrasi
03.08.1597 - Huhne pošlje pismo v Čedad, da je oltar v leseni cerkvi najverjetneje oskrunjen
1606 - vizitator čedajskega kapitlja ob obisku pohvali stanje cerkve
08.02.1625 - pismo v Videm, da je cerkev v zelo slabem stanju
1628 - obnova cerkve in izgradnja pokopališča
1628 - ob cerkvi pokopana Foelicitas, žena rudniškega upravitelja Sebastiana Seifrieda (nagrobnik je vzidan na južni fasadi cerkve)
1629 - letnica pod obokom prezbiterija
31.05.1631 - cerkev posveti ljubljanski škof Rainald Scarlichi v cerkev sv. Trojice
24.08.1634 - goriški arhiprezbiter posveti pokopališče
1668 - dodana dva izrezljana in pozlačena stranska oltarja
1703 - dodana oltarna podoba - slika Marijinega kronanja
14.08.1779 - zadnji pogreb na pokopališču ob cerkvi, od takrat dalje so bili pokopani na pokopališču pri cerkvi sv. Barbare oz. kasneje pri cerkvi sv. Križa (sedanja cerkev Jožefa Delavca)
1816 - cerkev hočejo prezidati v šolsko poslopje (do tega ni prišlo)
1817 - rudniška uprava želi v cerkvi skladišče živega srebra (do tega ni prišlo)
1826 - cerkev želijo porušiti, vmes poseže ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (rojen v Idriji) - cerkev za silo popravijo
1887 - notranjost obnovi Jurij Tavčar Idrijski
1897 - cerkev obnovljena, dobi višji zvonik
18.09.1901 - otvoritvena slovesnost ob začetku pouka na realki se je začela z mašo v cerkvi sv. Trojice
18.09.1903 - otvoritev novo zgrajenega realčnega poslopja se je začela z mašo v cerkvi sv. Trojice
1917 - ob cerkvi hoteli zgraditi vojaško pokopališče (do tega ni prišlo)
13.02.1917 - za vojne potrebe odpeljejo zvonove (358 kg, 188 kg, 98 kg)
1964 - prenova cerkve
1981 - celovita obnova in prenova, ki je trajala tri leta
1983 - izdelani veliki okenski vitraži
02.05.1984 - koprski škof Janez Jenko blagoslovi oltar in prvi mašuje v prenovljeni cerkvi
2000 - izide knjiga posvečena cerkvi sv. Trojice zgodovinarja Janeza Kavčiča