Klavže na idrijskem

Klavže so vodne zapornice, s pomočjo katerih je bil omogočen transport lesa po vodi.

Zanimivosti

Če bi ves naplavljen les zložili v piramido v velikosti Keopsove, bi ostalo lesa še za dve tretjini druge.
Največje lesene klavže na Belci so bile visoke 17 m in z debelino temeljev 15 m
Največje zidane klavže so na Idrijci, z višino pregrade 11,3 m in z debelino temeljev 18 m
Najmanjša znana vodna pregrada ("štubeljn") je zadrževala samo 1.000 m³ vode, ki bi jo lahko spravili v kocko s stranico 10 m

Uporaba

Za zapornico, jezom, se je počasi polnilo akumulacijsko jezero.

Pod jez so nalagali hlode vzdolž struge, drva (meterska polena imenovana "špevte") pa v do 4m visoke skladovnice, ki so bile varno nastavljene nad vodno gladino. Priprava lesa je lahko trajala tudi celotno sezono.

Ko se je jez napolnil z vodo (praviloma ob močnem deževju), so vrata zapornice z zapletenim mehanizmom odprli in prepustili, da je močan tok potisnil les po strugi.

Vse večje skale in ostale ovire so bile redno čiščene, tako da bi čim več lesa brez ovir priplavalo do lovilcev (grabelj). Vseeno se je les zatikal ob toku, zato so "rajdarji" s cepini hodili po poplavi ob bregih in zlagali ostanke za naslednji vodni transport.

Pred plavljanjem so bili pripravljeni sli ali "jagri", ki so štafetno tekli ob poti in opozarjali ljudi na poplavo.

Klavže skozi čas

Beseda klavže (ženskega spola množine), izhaja iz latinščine.

clausus - "zapora", claudo - "zapreti, zaključiti, zakleniti"

Rudnik je za pridobivanje živega srebra skozi celotno obdobje porabljal veliko lesa.

Precejšen delež je šel za žganje rude, nezanemarljiv pa tudi za opažanje rovov in graditev železniških prog.

Zaradi izčrpanosti gozdov v bližini Idrije in zahtevnega terena v praktično vse smeri stran od mesta, je bil transport lesa do rudnika izziv sam po sebi. Poti so bile nevarne ali pa jih sploh ni bilo, na razpolago pa je bila reka Idrijca in njeni pritoki Belca, Zala, Kanomljica in Trebuščica.

Tako so bile že okoli leta 1551 (kakšnih 60 let po odkritju živega srebra v dolini) zgrajene prve grablje, lovilci naplavljenega lesa na Idrijci blizu pritoka Nikova v Idriji.

Hitro so ugotovili, da ne gre računati samo na deževne dni za plavljenje lesa po vodi in so zgradili prvo leseno pregrado - klavže na Zali že leta 1589.

Nekaj let kasneje so zgradili prve lesene klavže tudi na Idrijci.

Ene izmed starejših lesenih klavž so klavže pri Babjem zobu na Belci. Ne ve se datuma nastanka, še danes pa so vidne sledi na skalah ob strugi. Za njimi naj bi se nabralo okoli 45.000 m³ vode.

Med največje klavže so spadale t.i. "Lesene klavže" na Belci, ki so bile zgrajene med letoma 1741 in 1746. Lokacija je bila med klavžami pri Babjem zobu in Belčnimi klavžami. Debelina zidu 15 m, višina 17 m. Akumulacijsko jezero za njimi je imelo več kot 200.000 m³ vode.

Prve Putrihove klavže, zgrajene leta 1748, so bile tudi lesene.

Les, ki pa ni bil namenjen rudniku ali gradnji stavb v Idriji, ampak za oskrbo Gorice, so pomagale dostavljati kamnite Mažgonove klavže na Trebuščici, zgrajene leta 1759.

Klavže so bile sestavljene najprej iz lesa in ojačane s kamenjem, ki je les obdržal na svojem mestu. Zaradi dragega vzdrževanja (dotrajan les, poškodbe, požari, 10-15 let (po nekaterih virih do 40 let) življenjske dobe) pa so se odločili, da lesene klavže porušijo in naredijo nove - zidane.

Od leta 1769 dalje so najprej zgradili Brusove (Belčne) klavže in Putrihove klavže, nekaj let kasneje pa še klavže na Idrijci in Smrečne klavže na Zali.

Vse so bile sestavljene iz klesanega apnenčastega kamna in zasipnega materiala za sredico, ki je bil vezan z apneno malto. Za vezavo klesancev pa so uporabljali "poculansko" malto, ki je sestavljena iz drobnega peska, apna, vode in vulkanskega "letečega pepela" v obliki gline, imenovane poculan. (Kavčič, Janez)

Nad zapornicami je bila streha, ki je med drugim služila kot zatočišče drvarjem.

Graditelj teh zidanih klavž je idrijski rojak, kartograf in jamomerec, Jožef Mrak.

Zadnje kamnite klavže so bile leta 1812 zgrajene še Kanomeljske (Ovčjarške) klavže na Ovčjaku, ki pa so plavile les do grabelj, ki so bile na Poklonu, na sotočju Kanomljice in Idrijce v Spodnji Idriji.

Kasneje so zajezili še nekaj potokov z manjšimi lesenimi pregradami ("štubeljni" ali "kranjskimi stenami"). Znane so leta 1868 zgrajene lesene klavže na Senčnem potoku (Šihtenpoh - Shattenbach - 2.000 m³ vode), ki teče izpod Čekovnika v Idrijco pri Fežnarju, leta 1879 zgrajene vodne pregrade na Bedrovi grapi (pritok Idrijce, ki se izliva vanjo dober kilometer nižje od klavž na Idrijci - 1.000 m³ vode) in leta 1884 bližje izvira Idrijce v Logu (5.000 m³ vode).

Zaradi transporta živega srebra do železnice (Dunaj - Trst), ki je bila dokončana leta 1856, so leta 1859 zgradili cesto iz Idrije skozi Zalo in Godovič do Logatca in s tem opustili Smrečne klavže.

Kanomeljske klavže so zaradi visokih stroškov vzdrževanja vodnega koridorja opustili leta 1912.

Citat Franja Kordiša iz Idrijskih obzorij: "Po načinu izgradnje, po kakovosti gradbenih del ter po statičnih in drugih rešitvah te zgradbe presegajo vse tovrstne zgradbe v Evropi."

Inženir Albert Struna pa je zidane klavže na Idrijci in Belci poimenoval "slovenske piramide".

Mehanizem odpiranja vrat

Da bi voda čim hitreje pritekla skozi vodna prepusta klavž, so iznašli zapleten mehanizem.

Hrastova vrata (v zidanih klavžah na Idrijci so tehtala tri tone) so bila zaprta in zapahnjena s pomočjo vrtečega zapaha po njeni celi vertikalni stranici. Temu zapahu oz. vrtečemu podboju se je reklo "veliki mož". Ta je bil z glavo zagozden ob glavo "malega moža" oz. "možica", ki je bil smrekova greda velikosti 70 × 70 cm in se je lahko vrtela horizontalno. Možic pa je bil zagozden s polenom, ob katerem je bila odprtina v stropu do vrha klavž, v njej pa dva droga z imenoma "odpiralka" in "zapiralka".

Ko je bil čas za odpiranje vrat, je klavžar z drogoma odmaknil poleno, zaradi katerega se je ravnotežje vzvodov porušilo, "mali mož" se je premaknil in s tem njegova glava ni več zadrževala glave "velikega moža", tako da se je vrteči zapah zavrtel in dal pot vratom, da so se na hitro odprla in spustila skozi deročo vodo.

Če se vzvodi niso hoteli premakniti, so imeli še dve možnosti.

Najprej so poskušali rahljati mehanizem z "zvonjenjem", kjer so skalo ob glavah obeh "možev" pripeto na vrv iz vrha nihali in poskušali s trkom rešiti zagato.

Če to po nekaj poskusih ni uspelo, so morali hitro vrata razstreliti, ker je voda zaradi potrebnega pritiska morala skozi obojna vrata.

Vrata so zapirali s pomočjo volovske vprege. Ker je bil lahko pritisk vode že takoj močan, so si pomagali z odprtino v vratih, skozi katero je lahko odtekala voda. Tej luknji se je reklo "žlemprga". Ko so bila vrata zaprta in zagozdena z "velikim možem", so odprtino zaprli, vsakršno puščanje pa zamašili z mahom.

Mehanizem je mogoče videti na Kanomeljskih klavžah in v Mestnem muzeju Idrija kot maketo.

Jožef Mrak

Idrijski rojak (1709 - 1786), si več kot zasluži omembo ob klavžah. Ne samo, da je bil v službi idrijskega rudnika kot jamomerec, geodet in kartograf, potoval je tudi po drugih krajih takratne Habsburške monarhije, kjer so njegovo znanje in talent s pridom uporabljali.

V Spodnji Idriji je poslikal freske v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja. Najbolj pa je znan po načrtih Idrijskih, Belčnih in Putrihovih klavž.

Klavžar

Vodne zapornice je nekdo moral vzdrževati in prožiti odpiranje vrat. Za ta namen je bil s strani rudnika plačan bližnji posestnik domačije, ki je s posestvom tudi jamčil za svoje delo. Poklic klavžarja je bil deden.

Grablje

Prve grablje ob sotočju Idrijce in Nikove so postavili leta 1551. Slika Idrije iz Valvasorjeve Slave vojvodinje Kranjske jih prikazuje v spodnjem levem kotu. Leta 1777 jih podro in zgradijo nove, dolge 412 m.

Te so bile postavljene pod kotom 45°, in so služile za zaustavljanje lesa in ga pomikale proti robu. Sestavljene so bile iz hrastovih brun (pilotov) in 2.530 10 cm debelih in 4 m visokih jelovih (jelka) kolov, ki so bili med seboj oddaljeni po 15 cm.

Grablje so bile po dolžini trikrat prelomljene, ob njih pa je stal 2 m širok most za delavce. Od leta 1850 dalje so bile na njem tudi lesene tračnice za prevoz lesa.

Naenkrat so lahko prepustile 15.000 m³ vode in zadržale do 13.000 m³ lesa.

Grablje na Poklonu v Spodnji Idriji so bile manjše, dolge 180 m. Uporabljene so bile za Kanomeljske klavže in opuščene leta 1912 skupaj z opustitvijo klavž.

Idrijske grablje pa so služile ustavljanju lesa do velike poplave, ki jih je leta 1926 poškodovala.

Poplava je bila tudi zadnji žebelj v krsti preostalih zidanih klavž, ki so potem počasi propadale, dokler niso bile vse razen Smrečnih v zadnjih desetletjih obnovljene.

Statistika

Površina gozdov glede na posamezne vode / zapornice*:

	površina gozdov	delež
Belca	1922 ha	37 %
Idrijca	1260 ha	24 %
Kanomljica	621 ha	12 %
Trebuščica	404 ha	8 %
Zala	400 ha	8 %
Log	340 ha	6 %
Bedrova grapa	180 ha	3 %
Senčni potok	115 ha	2 %
skupaj	5242 ha	100 %

Stoletno povprečje plavljenjega lesa na leto*: 3700 m³

Izguba plavljenega lesa*: 16,4 %

Skupaj je bilo v vseh letih plavljenja 300.000 prm jamskega lesa in hlodov ter 3.600.000 prm drv*.

prm - prostorninski meter - kocka s stranico 1m, v katero so zložena drva čim bolj tesno

*vir: Kordiš, Franjo. (1993). Idrijska obzorja. Gozdovi kot vir lesa za rudnik in prebivalstvo

Primerjava klavž in ostalih vodnih zapornic na idrijskem

Zidane klavže / vodne zapornice

	Klavže na Idrijci	Kanomeljske klavže	Brusove klavže	Putrihove klavže	Smrečje klavže
Nadmorska višina	732 m	541 m	493 m	578 m	444 m
Višina pregrade	11,3 m	11 m	8,9 m	7,2 m	8,5 m
Debelina zidu pri vrhu	10,8 m	8,1 m		8,5 m	6,7 m
Debelina zidu pri temeljih	18 m
Širina med bregovoma pri vrhu	41,4 m	34,5 m	34,8 m	44 m	27,3 m
Širina med bregovoma pri temeljih			7,5 m	38 m
Višina nadzidka	1 m		1,3 m	1 m	1,1 m
Širina vodnega propusta	3,8 m	3,16 m	3,7 m		3,7 m
Višina vodnega propusta	5,6 m	4,4 m	5,1 m		4,7 m
Volumen akumulacijskega jezera	249.000 m³	120.000 m³	100.000 m³	32.000 m³	8.000 m³
Volumen splavljenega lesa	13.000 m³	1.500 m³	5.000 m³	2.000 m³

Lesene "stebrne" klavže / vodne zapornice

	Klavže pri Babjem zobu	Lesene klavže (na Belci)	Putrihove klavže
Nadmorska višina	435 m	456 m	578 m
Volumen akumulacijskega jezera	45.000 m³	200.000 m³

Lesene pregrade / "štubeljni" / "kranjske stene"

	na Logu	na Senčnem potoku	v Bedrovi grapi
Nadmorska višina	820 m	430 m	630 m
Volumen akumulacijskega jezera	5.000 m³	2.000 m³	1.000 m³

Klavže drugod

Najstarejši zapis iz leta 1334 govori o klavžah na območju Salzkammerguta v Zgornji Avstriji, kjer naj bi v preteklosti v širšem okolišu delovalo več kot 50 večjih in manjših klavž.

Drugače pa so bile klavže uporabljene v Avstriji, Nemčiji (Wikipedia - Klause (Wasserbau) - v nemščini), Švici, Češki (Wikipedia - Splavovací nádrž - v češčini), Slovaški, Romuniji, Združenih državah Amerike (Wikipedia - Splash dam - v angleščini)...

V 16. stoletju so načrtovali postavitev klavž tudi v zgornjem Posočju, grablje pod Solkanom so leta 1544 že postavili. Načrti so obstajali tako za klavže, kot tudi za grablje še na Soči pri Tolminu in na Tolminki.

Klavže pa so bile zgrajene na Savinji.

Zgodovina na kratko

11.09.1334 - najstarejši znani zapis o klavžah na območju Salzkammerguta v Zgornji Avstriji
1531 - postavljene so najverjetno prve grablje na Lajštu (sotočje Idrijce in Belce)
1544 - postavljene grablje na Soči pod Solkanom
1551 - postavljene prve grablje na Lenštat (sotočje Idrijce in Nikove, mesto Idrija)
1589 - zgrajene prve lesene klavže na slovenskih tleh na Zali
1597 - zgrajene lesene klavže na Idrijci
1627 - imenovan je prvi upravnik grabelj na Lenštatu
1635 - prvo poročilo o sanaciji lesenih Smrečnih klavž in lesenih klavž na Idrijci
1660 - vode, pomembne za plavljenje, so proglašene za državno last
1709 - rojen je Jožef Mrak, graditelj klavž
1744 - sestanek rudarskih uradnikov iz Koroške in Ogrske (med njimi je bil tudi Jožef Mrak), odločijo se za gradnjo klavž na Belci
1746 - zgrajene velike lesene klavže na Belci
1748 - zgrajene lesene Putrihove klavže
1759 - zgrajene kamnite Mažgonove klavže na Trebuščici
1769 - zgrajene sedanje zidane klavže na Belci (Brusove ali Belčne klavže in Putrihove klavže)
1772 - zgrajene zidane klavže na Zali - Smrečne klavže
1772 - zgrajene največje zidane klavže na idrijskem, klavže na Idrijci
1777 - podrte grablje na Lenštatu in zgrajene nove
1782 - Anton Mrak (sin Jožefa Mraka) izriše skico Smrečnih klavž
1786 - umre Jožef Mrak, graditelj klavž
1812 - postavljene zadnje zidane klavže, Kanomeljske klavže
1850 - na lesen most ob grabljah v Idriji dodane lesene tračnice za prevoz lesa na vagonih
1859 - zaradi železnice Dunaj - Trst in nove ceste med Idrijo in Logatcem opustijo Smrečne klavže na Zali
1868 - zgrajene lesene pregrade na Senčnem potoku
1879 - zgrajene lesene pregrade na Bedrovi grapi
1884 - zgrajene lesene pregrade v Logu
1889 - naenkrat splavijo rekordnih 13.000 m^3 lesa do grabelj na Lenštatu
1900 - mesto Idrija in politika zaradi poplav lobirajo k odstranitvi grabelj na Lenštatu, te ostanejo
1903 - izračun tega leta prikazuje, da je bilo takrat plavljenje 190% cenejše od prevoza
1912 - prenehajo obratovati Kanomeljske klavže in grablje na Poklonu v Spodnji Idriji
1926 - velika poplava uniči grablje na Lenštatu v Idriji, klavž se ne uporablja več
1955 - izide knjiga Stanislav Mazi - Klavže nad Idrijo
1966 - ing. Albert Struna poimenuje zidane klavže "slovenske piramide"
1966 - obnovijo klavže na Idrijci
1985 - izide knjiga Tadej Brate - Idrijske klavže
1991 - obnovijo Brusove ali Belčne klavže na Belci
1992 - obnovijo Putrihove klavže na Belci
1993 - izide knjiga Mestni muzej Idrija - Idrijska obzorja
2001 - Idrijske, Belčne, Putrihove, in Kanomeljske klavže razglašene za kulturni spomenik državnega pomena
2011 - izide knjiga Janez Kavčič - Jožef Mrak in njegov čas
2012 - Idrijske, Belčne, Putrihove, in Kanomeljske klavže dodane na UNESCO seznam kulturne dediščine
2017 - končana sanacija Idrijskih, Belčnih in Putrihovih klavž