Baletna različica Pepelke je bila neštetokrat na novo zasnovana. Prve dokumentirane različice segajo v leto 1813, sledila pa je londonska produkcija leta 1822. Skupna značilnost večine produkcij je glasba Sergeja Prokofjeva, napisana v zgodnjih štiridesetih letih 20. stoletja, na katero je bila prem

Ena najbolj priljubljenih baletnih pravljic vseh časov v očarljivi interpretaciji koreografa Lea Mujića.
Baletni spektakel za vse generacije!
Baletna različica Pepelke je bila neštetokrat na novo zasnovana. Prve dokumentirane različice segajo v leto 1813, sledila pa je londonska produkcija leta 1822. Skupna značilnost večine produkcij je glasba Sergeja Prokofjeva, napisana v zgodnjih štiridesetih letih 20. stoletja, na katero je bila premierna uprizoritev leta 1945 v Bolšoj teatru v koreografiji Rostislava Zaharova. Prokofjev je svojo partituro začel leta 1941, a jo je zaradi druge svetovne vojne in dela pri operi Vojna in mir dokončal šele 1944. O Pepelki piše: »... Pepelke ne vidim le kot pravljičnega lika, ampak tudi kot resnično osebo, ki čuti, doživlja in se giblje med nami ... V glasbi Pepelke sem želel izraziti predvsem poetično ljubezen Pepelke in princa, rojstvo in razcvet te ljubezni, ovire na njeni poti in končno izpolnjene sanje.«
Pepelka je že generacije priljubljen balet, s številnimi produkcijami po vsem svetu. Za Hrvaški nacionalni balet na Reki je Leo Mujić ustvaril predstavo, primerno za vse starosti, v svojem prepoznavnem neoklasičnem slogu. Zgodbo je postavil v sredozemsko okolje.
Ohranil je prepoznavno zgodbo o dekletu, ki kljub poniževanju in težkim življenjskim preizkušnjam ohrani dobroto, pogum in vero v boljšo prihodnost. Hkrati pa je pravljico obogatil s sodobnejšim pogledom na like in njihove odnose. Posebno pozornost je namenil psihološki poglobljenosti protagonistov ter čustvenemu razvoju naslovne junakinje, ki ni le pasivna sanjavka, temveč močna in odločna osebnost.
Predstava se odlikuje po prefinjeni neoklasični koreografiji, značilni za Mujićev umetniški slog. Klasična baletna tehnika se prepleta z elementi sodobnega plesa, kar ustvarja dinamičen in vizualno privlačen odrski jezik. Koreografija poudarja lepoto gibanja, hkrati pa učinkovito pripoveduje zgodbo brez besed. Pomembno vlogo imajo tudi množični prizori, ki predstavi dajejo razkošnost in gledališko širino.
Koreografija: Leo Mujić
Dirigent: Ayrton Desimpelaere
Simfonični orkester RTV Slovenija
Produkcija: HNK Ivana pl. Zajca Rijeka


Lokacija dogodka: Cankarjev dom, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana