Radoslava Frančiška Premrl

Pisateljica, prevajalka in partizanska učiteljica

Življenjepis

Pred vojno

Rojena v Šembidu (sedanji Podnanos) v narodno zavedno slovensko družino. Starši so imeli trgovino, ona je po končani ljudski šoli pet let obiskovala trgovsko šolo v Gorici. Domačini so jo poznali kot Slavo Johanovo.

Jeseni leta 1938 jo je hotel zasnubiti italijanski marešal orožnikov. Zavrnila ga je med drugim tudi z besedami: "/../ Nočem otrok, ki bi zrasli in sovražili domovino svoje matere, preganjali ljudi. /../". V odgovor se je njeni celi družini poskušal maščevati na vsakem koraku.

Med vojno

Spomladi leta 1941 Italijani aretirajo sumljive osebe, med njimi tudi Radoslavina starša in brata Cirila. "Predlagali" so ji, naj razproda vso premoženje, ona pa se je odločila in nadaljevala s trgovino. Ko je njen brat Janko Premrl-Vojko dezertiral iz italijanske vojske in šel med partizane februarja 1942, se je povečal pritisk na celotno družino, tako na proste člane, kot na zaprte.

Malo po Vojkovem napadu na slovenska ovaduha 10.4.1942 so aretirali Radoslavo in njeno mamo, ki je vmes prišla iz zapora. Najprej sta bili v zaporu v Vipavi, kjer je bil zaprt tudi oče, kasneje so bili vsi trije prepeljani v Goriške sodnijske zapore. Očeta so mučili, vse tri izpraševali glede "bandita" Jankota. V tem času so jim tudi požgali rojstno hišo. Julija 1942 so bili odpeljani v internacijo. Mama in Radoslava v kraj Omegna ob jezeru Orta (100 km SZ od Milana). Malo kasneje so aretirali tudi sestro Boženo in so jo po nekaj mesecih zapora poslali v internacijo k njima. Podobno se zgodi tudi najmlajšemu bratu Marjanu.

Med internacijo je delala v uradu majhnega tovarnarja kovinskih in lesenih izdelkov.

Po kapitulaciji Italije leta 1943 se je sama vrnila na pogorišče rojstne hiše (dobila stanovanje v bivši občinski stavbi - Kodretova vila) in ponovno organizirala obdelovanje zemlje, ki so si jo med tem prisvojili drugi. Očetu pa je takrat uspelo priti do mame, ki je bila še vedno v internaciji. Na koncu istega leta je postala partizanska učiteljica za kraja Lože in Manče. Hotela si je nadeti partizansko ime "Lipa", pa je dobila odgovor, da "Vojkova sestra nima pravice do partizanskega imena". Poleti 1944 so se iz internacije vrnili še starši, sestra Božena in brat Ciril. Slednjega so zaradi bolezni poslali v Ljubljano k stricu Stanku (Stanko Premrl, uglasbil Zdravljico).

Konec oktobra je bila premeščena za partizansko učiteljico v Podkraj, kjer je imela zaradi večinske vaščanske sovražnosti (previdnosti?) do partizanov težje delo. Po raciji Nemcev in domobrancev v začetku leta 1945 pa se je vrnila nazaj v Podnanos, in poučevala na Lozicah. V isti hiši kot ona, njena starša in sestra Božena, pa so bili nameščeni tudi Nemci, zaradi česar je morala družina biti bolj previdna, ko je pomagala partizanom.

Spomladi 1945 se je povečala prisotnost četnikov iz Like v Vipavski dolini, ki so dodatno oteževali delo partizanom. 29.4.1945 zvečer pa so četniki odpeljali sestro Boženo iz hiše, jo ponoči prebadali z noži in na koncu ustrelili. To je Radoslava izvedela po tem, ko jim je sledila najprej do Gorice peš, dva dni poizvedovala, šla peš praznih rok nazaj do Ajdovščine, kjer si je izposodila kolo in šla zopet nazaj v Gorico in naprej do kraja Visco (blizu Palmanove), kjer so taborili četniki. Našla jo je skupaj z delom iskalne skupine na travniku nedaleč od doma (tam sedaj stoji spominsko znamenje Boženi (Boži) Premrl). Do smrti je bila partizanska učiteljica.

Po vojni

Že med vojno si je zaradi brezkompromisne kritičnosti in odkritosrčnosti pridobivala črne pike v vrstah komunistov. Nadaljevalo se je še po vojni.

Prvo je poučevala na osnovni šoli v Vipavi, potem pa se je leta 1947 preselila v Trst in zaposlila kot uradnica. Poročila se je z enim najbolj prevajanih slovenskih avtorjev, Borisom Pahorjem, leta 1952.

Leta 1954 so jo odpustili v podjetju Adriaimpex domnevno zaradi moževega izdajanja tržaške kulturne revije Sidro.

Njeni spomini o bratu Janku, ki so izšli kot knjiga leta 1992 (Moj brat Janko-Vojko), so bili najprej objavljeni kot delci spominov v reviji Zaliv od leta 1966 do 1972.

Leta 1971 postane upravnica revije Zaliv, sodelovala pa je tudi pri literarnih oddajah Radia Trst A (radio oddaja v slovenščini) in prevajala pravljice in daljše tekste. Med drugim tudi spomine Renata Ferrarija (pranečak arhitekta Maksa Fabiania), Fabianovi iz Kobdilja.

Umrla je po bolezni 25.06.2009 v Trstu.

Njen mož Boris Pahor je pri svojih 99ih letih leta 2012 izdal knjigo o njej z naslovom Knjiga o Radi.

Prevod njene knjige Moj brat Janko-Vojko je bil preveden in izdan tudi v italijanščini leta 2013 kot "Un eroe di famiglia" (Družinski heroj). Za prevod je dobila prevajalka Martina Clerici leta 2018 nagrado Gian Antonio Cibotto/Premio della Critica Sezione narrativa v Rovigu.

Zgodovina na kratko

22.09.1921 - se rodi v Podnanosu (takrat imenovanem Šembidu)
1931 - gre v trgovsko šolo v Gorico
1937 - se vrne domov in pomaga v trgovini
1938 - zavrne snubitev italijanskega marešala orožnikov
1942 - aretirana in zaprta najprej v Vipavi, kasneje v Goriških sodnijskih zaporih
1942 - fašisti požgejo domačo hišo
1942 - julija odpeljana v internacijo
12.04.1942 - jo aretirajo zaradi bratovega napada na slovenska ovaduha
1943 - po kapitulaciji Italije se vrne nazaj v Podnanos, postane partizanska učiteljica
1944 - premeščena v partizansko šolo v Podkraju
1945 - v začetku leta se vrne v Podnanos, uči na Lozicah
29.04.1945 - zvečer odpeljejo četniki njeno sestro Boženo, najdena kasneje mrtva blizu doma
1947 - se preseli v Trst
1952 - se poroči z Borisom Pahorjem
1954 - odpuščena iz podjetja Adriaimpex
1966 - v reviji Zaliv začno izhajati spomini na brata Janka - vse do 1972
1971 - postane upravnica revije Zaliv
1992 - izide njena knjiga Moj brat Janko-Vojko
25.06.2009 - umre v Trstu
2012 - mož Boris Pahor izda knjigo o njej - Knjiga o Radi
2013 - izide prevod njene knjige Moj brat Janko-Vojko v italijanščini z naslovom "Un eroe di famiglia" (Družinski heroj)
27.05.2018 - prevajalka njene knjige Moj brat Janko-Vojko dobi nagrado Gian Antonio Cibotto/Premio della Critica Sezione narrativa v Rovigu