Migavčkovo brezno

Domnevna ilegalna topilnica živega srebra, ki bi naj jo Migavčk za časa italjanske okupacije Idrije sestavil v jami.

Zanimivosti

vhod v brezno skriva skala, ki je s spodnje strani pritrjena na tečajih za lažje odpiranje
Migavčk je zgodbo o ilegalni topilnici razširil kot krinko pri prekupčevanju ukradenega živega srebra

Podrobno

Opis

Migavčkovo brezno je poševno brezno, globoko in dolgo približno 10 metrov. Strop brezna je pozidan z betonom in skalami, tako da je vključno z vhodom popolnoma zakamuflirana zunanjost. Trenutno je vidna luknja kakšen meter nižje od vhoda, v tistih časih so bile čez luknjo dane skale.

Vhod v jamo zapira skala, ki je preko močnih tečajev in železnih palic vzidana v zemljo. Skozi ozko odprtino se pride do železnih lestev, ki vodijo v dno brezna, kjer se nahaja peč ("pločevinasta posoda od karbida"). Z vzvodi je bilo mogoče regulirati vlek zraka.

Zgodba o Migavčku in domnevni ilegalni topilnici

Prekupčevanje s pretihotapljenim živim srebrom je bilo popularno že od samega začetka rudarjenja v dolini Nikove. Prva letnica o kraji rude iz rudnika za ilegalno žganje je že 1536. Kontrabantarje (tihotapce) je roka pravice bolj ali manj uspešno preganjala do zaprtja rudnika. Na začetku so uporabljali glinene posode, s pomočjo katerih so po raznih jasah ob potokih Čekovnika in Kanomeljskega Razpotja ločevali živo srebro od rude, s časom pa so se metode modernizirale.

Ena izmed najbolj znanih in še ohranjenih je bila povezana na tihotapljanje med leti 1931 in 1939, ko je bilo celotno območje pod Italijo za Rapalsko mejo.

V tistih časih je delovala organizirana skupina, ki je preprodajo živega srebra razvila skoraj do prave umetnosti. Delo je bilo organizirano na več področjih; kraja rude in ali živega srebra, transport rude do skrivališča, žganje rude, transport živega srebra do Jugoslovanske meje in prodaja.

Navkljub strogemu izvajanju zakonov s strani italjanskih organov za javno in državno varnost, je ta skupina tovorila kontrabant več let. Dokler jih ni po zadnjem tihotapljenju živega srebra skozi Ledine po koncu med počitkom zalotil italjanski obmejni finančni policist. Eden izmed šestih je streljal vanj in ga ranil, vsi pa so se razbežali. Eden izmed dveh, ki so ju aretirali in pridržali v grajskem zaporu, je bil Janez Jurjavčič - Migavčk.

Ko so oficirji od njega zahtevali, da izda lokacijo, kjer so žgali rudo, jim je rekel, da jim pokaže, če gre lahko do tja brez lisic. Migavčk jih je peljal do te lokacije, začel razlagati proces, v trenutku nezbranosti njegovih ječarjev najbližja dva potisnil stran in pobegnil v gozd in v Jugoslavijo.

Med leti 1937 in 1938 je rudniški delavec mesečno zaslužil okoli 380 italjanskih lir. Prodajna cena kilograma tihotapljenega živega srebra je bila med 6 in 10 lirami, torej bi z eno samo rundo žganja tihotapci zaslužili med 108 (18 kg * 6 lir) in 230 (23 kg * 10 lir) lir.

V peči ilegalne topilnice (lokacija nepoznana avtorju tega članka) je bilo mogoče žgati 70 kg rude na enkrat, kar je trajalo okoli 50 ur. Če je bila ruda bogata, je bil rezultat do 23 kg živega srebra. Tega so potem točili v polliterske steklenice piva, v katere ga je šlo 6,5 kg.

Kako do brezna

Z avtom je mogoče priti dokaj blizu. Parkirati je mogoče ob križišču, kjer gre naprej asfaltirana cesta do Čekovnika, desno pa se odcepi makadamska cesta nazaj proti mestu (koordinate: 45.9911, 14.016). Nekaj deset metrov nazaj po cesti, po kateri ste prišli iz Idrije, je na desni gozdna cesta. Ob njej je drevo, na katerem so narisane tri črte (oranžna, bela, zelena). Sledite tej cesti in ob vsakem križišču/razcepu se držite desne strani, povsod bi morale pot kazati te črte. Ko zopet zagledate drevo, na kateri te črte kažejo na levo, ste dobrih deset metrov stran od brezna.

Dobro vedeti

Odprtina je ozka, dostop do tal je brez varovalne vrvi precej zahteven, tla v jami so spolzka in brez lastnega vira svetlobe se ne vidi praktično nič.