Italijanska režiserka Alice Rohrwacher (Srečen kot Lazzaro) se v novem filmu poigrava z mislijo, da ima vsak od nas svojo Himero - nekaj, po čemer hrepenimo, a tega nikoli ne uspemo najti. Za tolpo "tobarolijev", tatov arheoloških čudes…

Italijanska režiserka Alice Rohrwacher (Srečen kot Lazzaro) se v novem filmu poigrava z mislijo, da ima vsak od nas svojo Himero - nekaj, po čemer hrepenimo, a tega nikoli ne uspemo najti.

Za tolpo "tobarolijev", tatov arheoloških čudes iz antičnih grobov, Himera predstavlja upanje na odrešenje od rednega dela in sanje o lahkem bogastvu. Za Arthurja, protagonista te zgodbe, Himera po drugi strani privzema podobo Beniamine, dekleta, ki ga je izgubil. Da bi jo znova našel, Arthur izzove nevidno. Išče jo povsod, gre celo v notranjost Zemlje - samo zato da bi poiskal vrata posmrtnega življenja, iz katerega govorijo miti. Na vznemirljivem potovanju med živimi in mrtvimi, med gozdovi in mesti, med slavjem in samoto, se razgalijo prepletene usode likov, ki poskušajo najti vsak svojo Himero.

»V kraju, kjer sem odraščala, smo pogosto poslušali zgodbe o skrivnih najdbah, tajnih izkopavanjih in skrivnostnih pustolovščinah. Le pozno ponoči si moral ostati v baru ali se ustaviti v majhni podeželski gostilni, pa si lahko slišal, kako je ta in ta s svojim traktorjem odkril villanovsko grobnico; kako je nekdo drug pri nočnem kopanju v bližini nekropole izbrskal tako dolgo zlato ogrlico, da bi z njo lahko ovil hišo; ali pa o nekom, ki je na svojem zelenjavnem vrtu našel etruščansko vazo in jo za velik denar prodal v Švici. Zgodbe o okostnjakih in duhovih, pobegih in temi … Življenje okoli mene je bilo sestavljeno iz dveh svetov: sončnega, sodobnega in živahnega ter nočnega, skritega in skrivnostnega. /…/ Zakopati si moral le nekaj centimetrov v zemljo in med kamni se je pojavil drobec predmeta, ki so ga izdelale neke druge roke. Iz katerega obdobja je zrl vame? Samo stopil si v okoliški hlev ali klet, pa si spoznal, da so bili ti kraji včasih nekaj drugega: etruščanski grobovi, zatočišča iz nekih drugih časov, sveti kraji … Ta tanka meja med svetim in posvetnim, med smrtjo in življenjem, ki je zaznamovala vsa leta mojega odraščanja, me je vedno fascinirala in vplivala na moje dojemanje sveta. Sklenila sem, da o tej večplastni zgodbi /…/ končno posnamem film; po vsej verjetnosti zadnji del triptiha o neki regiji, ki se osredotoča na vprašanje, kaj storiti s preteklostjo.«
(Alice Rohrwacher)

Režija: Alice Rohrwacher
Scenarij: Carmela Covino, Marco Pettenello, Alice Rohrwacher
Fotografija: Hélene Louvart
Igrajo: Josh O’Connor, Carol Duarte, Vinzenzo Nemolato, Alba Rohrwacher, Isabella Rossellini...
Trajanje: 133 minut

Mednarodni filmski festival Kino Otok – Isola Cinema od leta 2004 dalje raziskuje filmsko umetnost in odkriva raznovrstne filmske izraze v družbi filmskih ustvarjalcev in občinstva vseh generacij. V središče programa postavljamo svetovni, evropski in slovenski avtorski film, ki ga obenem razumemo kot umetnost in kot vpliven medij, ki zrcali družbo, kulturo in življenje nasploh. Prizadevamo si postavljati ključna vprašanja o in ob filmski umetnosti, brez vsiljevanja odgovorov nanje, temveč s spodbujanjem poglobljenega dialoga in kritične refleksije.

Pred desetletjem smo na Kino Otoku opustil tekmovanje med filmi in na njem ne podeljujemo nagrad. Tako je festival danes odprt prostor prikazovanja in posredovanja filmske umetnosti, v katerem velja enakopravnost raznovrstnih izrazov in razmišljanj, ki na različne načine razširjajo pogled in vetrijo misli. Skrbno kuriran program vsake izdaje festivala vključuje okrog 80 filmov vseh dolžin, večina na Kino Otoku doživi nacionalno premiero. Mediteranski karakter festivala se kaže v ravnovesju med sproščenostjo in temperamentom, ki učinkuje kot čarobna otoška formula – kdor nas je kdaj koli obiskal, se želi vedno znova vračati.

Glavnina 20. izdaje kinootoškega dogajanja se bo med 5. in 9. junijem 2024 zgodila v Izoli, projekcije in srečanja s filmskimi ustvarjalci pa bodo v maju in juniju 2023 potekale tudi v Slovenski kinoteki in Kinodvoru v Ljubljani ter v art kinematografih v Cerknici, Idriji, Sežani in Tolminu.